27. mar. 2017

''Boš sedel na okenski polici?''

Mlade mamice (očetov o tem ne slišim govoriti) se pogosto pritožujejo, da se dandanes (ne vem, kako je bilo v preteklosti) na vsakem koraku nekdo vtakne v njihove vzgojne prijeme. Jaz pa imam na zalogi en tako dober in realen primer iz vsakdanjega življenja z otrokom, ki kljub trku dveh različnih pogledov ne terja eksplozije. Zapis je nujen, da bi pokazal na obilico spoštovanja med starši.


Spet smo v čakalnici pri zdravniku (če dobro opazujete, se tam zgodi vse sorte, vrednega zapisa). Kot dobro sklepate, moj tamali nad obiskom spet ni bil navdušen; v čakalnico je prikričal (tisto, kar se je dogajalo doma in na poti do avta, je bilo še huje in glasneje), zato sem na eni od zdravniških kontrol, kjer na pregled čakaš vsaj 45 minut, razvila tehniko 'Boš sedel na okenski polici?'. To pomeni, da otrok brez čevljev spleže na stol in sede na široko kamnito okensko polico, po kateri potem prosto plazi levo in desno. Očitno mu to poveča občutek varnosti in ga vsaj toliko zamoti, da vsakih dvajset sekund v joku ne prosi, da bi rad odšel domov. Polica ostane nepoškodovana, res pa je, da s tem prijemom grobo kršimo nenapisano tradicionalno vzgojno reklo: Sedimo samo na stolu!

Oni dan pa se je pod okensko polico prikazal drug fantek in očku pravil: "Daj me na polico." Ata, pogledajoč v mojega na polici sedečega otroka, je bil jasen: "Ne, K., na polici se ne sedi." Hm, pogledam svojega otroka, zdaj razigranega na polici, in pogledam očeta, ki svojemu tega ne dovoli. Spontano opravičujoče pojasnim: "Načeloma se strinjam z vami, ampak veste, naš bo pa kar sedel tam zgoraj, ker se vsaj tako umiri pred pregledom." Zdi se, da očka malega K. to ni nič zmedlo, povsem mirno in brez kančka sarkazma je namreč dodal: "Ja, ni problema, vaš naj sedi, naš pa bo na stolu." 

Zgodilo se je tisto, kar si želimo prav vsi starši - najprej to, da si dovolimo otroku meje postavljati subjektivno in glede na vsakokratno situacijo - glavno vodilo: ne škodi sebi in drugemu. In še pomembneje: spoštujmo meje in odločitve drugih staršev, četudi so drugačne od naših.

Odlično je, da je moj otrok tam gor lahko obsedel, ne da bi naju omenjeni očka javno okrcal za neolikana (morda je to storil v mislih ali ko je ženi primer opisal doma, haha), jaz pa na njegovo zavrnitev sinove želje tudi ne gledam kot na nesmiseln avtoritaren prijem, temveč mejo, ki jo je zastavil glede na svoja prepričanja in počutje svojega otroka.

Na stolu ali na polici, sredi marca s trakom na ušesih ali ne, s toplo odejico pri 15 stopinjah ali brez nje, po blatu po kolenih na igrišču ali ne, po toboganu navzgor? To so vsakodnevni primeri, v katerih starši sprejemamo lastne odločitve, nikokor življenjsko pomembne, zato vzgajajmo in pustimo vzgajati!

22. mar. 2017

"Mi posodiš? Ne!"

Z otrokom prideš na dvorišče. S seboj ima kakšen avtomobilček, mogoče se vozi na kolesu, morda prinese žogo ali lopatko, verjetno kakšen prigrizek, pijačo ... Mati si misli: "Juhu, zdaj pa naj se tamali veselo igrajo!" Pa se k otroku hitro prilepi še kakšen in potem se začne tisto znano in nikoli zares končano:

A: "Mi posodiš x?'"
B: "Ne!!!"
A (že jemlje iz rok): "Daaaj, posodi mi ... prosim!"
B (že puli): "Ne, pusti, moje je!"


Ne vem, kakšni so vaši otroci, a moj je brez izjeme pod črko B! Seveda ob tem začutim, da moram posredovati, saj je otroka treba naučiti širokosrčnosti, radodarnosti, družabnosti, zaupljivosti in kar je še teh pomembnih reči ... Zato naredim prvi kiks in tamalemu rečem: "Posodi fantku/punčki x. Saj veš, da je lepo posojati. No, posodi, saj ti bo potem vrnil/-a."

Po sto ponovitvah moj otrok še vedno ne privoli v posojanje (enkrat je vse igrače pobasal v nahrbtnik - najhitrejše samostojno pospravljanje sploh - in oznanil: "Ne bom posojal, greva domov.") in postaja vse bolj napadalen, ne le do otroka, ki hoče predmet, temveč tudi do mene, ki ga verbalno želim prepričati v nekaj, česar očitno res ne želi. Potem se zgodi nov kiks v obliki druge mame, ki svojemu otroku, ta je pod črko A, začne razlagati: "Fantek noče posoditi. Saj imaš dovolj svojih igrač, pusti ga, če ne želi posoditi, ne puli mu iz rok, ni lepo, če puliš, to ni tvoje!"

Na koncu se oba otroka mečeta po tleh, mami se končno združita v tej stari dvoriščni travmi, jasno pa je, da imata oba otroka povsem razumni želji, le nasprotni sta si. Eden si želi predmeta (in tega ponavadi lažje razumemo), drugi pa tega predmeta noče deliti. Tega drugi otroci hitro označijo za sebičnega in ne preveč zabavnega prijatelja, odrasli pa si ustvarijo pomisleke tudi o staršu takega otroka ("Zagotovo je tudi mama takšen skopuh."), od tod materinski gon za posredovanje v konfliktu.

Si predstavljaš, kako bi bila ta zmeda videti v odraslem svetu? Prideš v lokal na kavo, sedeš, iz torbice potegneš telefon in kolegica, s katero klepetaš, te prosi, da ji ga posodiš, ne za klic ali SMS, ampak tako, bo malo pobrskala po njem. Če nimaš izrazitih zadržkov, to seveda storiš. Možno pa je, da svojega telefona ne posojaš rad (dvigujem roko!), niti prijatelju. Zdaj pa si predstavljaj še tole - prideš v lokal, komaj sedeš in po tvojem telefonu bi rad pobrskal še neznanec pri sosednji mizi. Mu ga posodiš? Iz ozadja te nekdo z angelskim glasom, a že rahlo vznemirjen, prepričuje nekako takole: "Daj, Nina, daj, posodi telefon, saj veš, da je lepo posojati; saj ti ga ne bo ukradel, niti pokvaril, samo ogledal si ga bo, ker je radoveden, on nima tega modela." Vau, stavim, da ti zdaj posojanje že bolj diši ...

Moj otrok, 3,5-leta, je za svoje igrače pogosto zelo zaskrbljen (kaj če jih bo kdo ukradel, odnesel, pokvaril?), a v resnici ni tako stiskaški kot na dvorišču. Zlahka in brez spodbude mi ponudi krhelj jabolka iz posode, v katero mu ga narežem, rad deli pecivo z babico, vesel je, ko mu povem, da bo svoja premajhna oblačila posodil mlajšemu dečku in podobno. Res pa je, da se ob vrstnikih obnaša drugače. A na dvorišču bi se do njega morala začeti drugače obnašati tudi jaz: komu na čast se za pol ure ustavi čas, ko starši zaženemo svoje moralne motorje in otrokom razlagamo, kakšni morajo biti? Zakaj? Da bodo všečni, priljubljeni, spodobno vzgojeni? Ali da bomo taki v očeh odraslih izpadli mi kot starši?

Otroke in sebe obremenjujemo z lajno posojaj, posojaj, v resnici pa se bodo te socialne veščine naučili sproti in onstran starševskih litanij, mogoče niti ne na dvorišču. Zato bom naslednjič, ko bo moj otrok A-ju zakričal: "Ne, ne posodim!", tiho, ker je vse povedal že sam. Morda bo zato B izgubil priljubljenost v očeh A-ja, morda se bo A lažje sprijaznil z jasno slišano zavrnitvijo, morda si bo B potem premislil in stvar res posodil, morda bo A izgubil željo po ogledanem predmetu, morda se bosta nemoteno igrala naprej, morda bosta doživela vsak svoj izbruh ... A jaz dvigujem svoje kontrole željne roke, pa ne zato, ker bi nad svojim otrokom povsem obupala ali ker bi verjela, da posojanje ni pomembna stvar, temveč zato, ker ne verjamem, da je TAKO pomembna, kot se zdi na dvorišču!

Sosed pod stropom

Peter Svetina: SOSED POD STROPOM (KUD Sodobnost International, 2016, 97 str., ilustriral Peter Škerl, 19,90 EUR)

Veste, slovenski otroci zanimanje za branje bojda izgubijo, ko postanejo samostojni bralci in jim starši nehajo brati. Takrat tudi v šoli začnejo dobivati več z branjem povezanih nalog, recimo jim obvezno oziroma domače branje. Knjige mnogim začnejo smrdeti in tako Slovenci za vselej po krivem izgubimo marsikaterega bralca. Kakovostne mladinske literature nam ne manjka, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi še bolj načrtno izpostavljali najboljših in najprimernejših knjig za to občutljivo bralno publiko, osnovnošolce. 
S čim torej prepriča nova zbirka Petra Svetine, Sosed po stropom, ki jo je izdala založba KUD Sodobnost International?
 

V zbirki je 20 zgodb, ki jih je napisal eden najbolj priljubljenih mladinskih piscev pri nas, Peter Svetina. Je tudi zadnji prejemnik večernice (Kako zorijo ježevci, 2015) in z razburkano domišljijo obdarjen avtor. Pravi, da njegove zgodbe nastajajo po resničnih prigodah in ljudeh, a v Sosedu pod stropom boste opazili, da ne gre le za stvarno posnemanje videnega, temveč za obilo fantazijskih predelav, pretiravanja, besednih iger, humorja in čudaškosti, ki jo svojim likom v zgodbah dodeli avtor. Njegovi liki nosijo zabavna imena (Tadej Tubovšek, ki igra tubo, Ajda Piščavničar, ki igra flavto), določajo pa jih tudi telesne in značajske posebnosti. Te nas presenetijo in nasmejejo, še zabavnejše in začudenje zbujajoče pa so njihove, pogosto zaljubljene, dogodovščine. Tu je babica, ki je dedku zlezla v srce, tam je gospod Antonelo iz ozke ulice, ki osvaja Frenčesko, pa debela pekovka, ki zleze v krof, in možicelj iz kave, ki terja sladkor gospoda Kravosa.

Ilustracije Petra Škerla

Svetina v Sosedu pod stropom naniza obilo neverjetnega, na kar se mora odrasli bralec postopoma privaditi, saj je mnogim del domišljije že zdavnaj odmrl pod prisilnim in/ali zasilnim pritiskom vsakdana, otroci pa silno fantazijo še imajo in jo iz knjig tudi srkajo povsem drugače!

Knjigo je ilustriral Peter Škerl - gotovo se spomnite njegovih zelenih Močvirnikov? V Sosedu pod stropom, lično organizirani zbirki z igrivo razporeditvijo besed in slik, je barv več, ilustracije pa prepričljivo kažejo posebnosti likov.

Idealni bralec te nove slovenske knjige je osnovnošolec na razredni stopnji - samostojni bralec, ki si pred spanjem želi odpuljeno urico branja. Idealna bralca sta tudi mama in ata, ki ju otrok ob knjigi še spusti blizu - tako se lahko kratke zgodbe Petra Svetine berejo po delih; eno ata, eno mama, eno podmladek in tako naprej. Čar takih zbirk je, da jih lahko beremo, ko za branje nimamo veliko časa ali dovolj zbranosti, pa tudi kadar so otrokove bralne spretnosti še v povojih in potrebuje več vaje, ki lažje steče prav ob takem besedilu, kot je Sosed pod stropom.

Zbirko lahko naročite na spletni strani založbe KUD Sodobnost International. Prepričal vas bo tudi video vpogled v knjigo, ki si ga oglejte tukaj.

* Recenzija je nastala v sodelovanju z založbo KUD Sodobnost International in v celoti predstavlja moj pogled na zbirko. *